V združeni župniji Šoštanj, Zavodnje, Bele Vode obhajamo zakrament svetega krsta (za majhne otroke) praviloma vsako nedeljo ob 11.30 pri sveti maši v župnijski cerkvi.
Priprave na prejem zakramenta svetega krsta so:
– prvič v župnijski pisarni, ko se starši oglasijo ob vpisu za krst;
– drugič v četrtek pred krstom ob 18. uri v poletnem času oziroma ob 17. uri v zimskem času v župnijski pisarni ali po dogovoru.
Sveti krst je eden izmed sedmih svetih zakramentov in prvi zakrament uvajanja v krščanstvo. Krščenec po krstu postane član skupnosti kristjanov – krščanske Cerkve. Pogoj za krst je seveda krščanska vera, zato mora krščenec pred krstnim obredom izpovedati, da sprejema vero Cerkve za svojo.
Krst je zakrament, ki zajame celotno osebo in ji podeli novo življenje. Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu in se spovedovali svojih grehov. Priznavali so, da so ljudje in da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so, da njihovo življenje ni bilo brez greha in prosili odpuščanja. Namen Janezovega krsta je bil globoko spremeniti mišljenje ljudi.
Tako se tudi kristjan v krstu prerodi v novega, v odrešenega človeka. Krščeni živi iz Kristusove velike noči. S tem postane posinovljenec nebeškega Očeta in stopi v Cerkev. Prejme dostojanstvo laika, to se pravi postane ud, član božjega ljudstva, živi kamen Cerkve in svetišče Svetega Duha.
Pri krstu so odločilne tri besede. Beseda Boga samega, ki nam po Jezusu daje Svetega Duha, beseda krščanske skupnosti, ki krščenca sprejme v Cerkev, in beseda krščenca, ko se odpove zlu in izpove vero.
Obred krsta
Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo, besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”, ter vera s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo.
Trije obredi dopolnjujejo obred krsta v ožjem pomenu. Maziljenje s sveto krizmo naznanja potrditev, ki jo bo škof podelil pri birmi, izročitev belega oblačila ponazarja dar novega življenja v Gospodu in izročitev krstne sveče, prižgane ob velikonočni sveči, kar pomeni, da Gospod daje luč.
Botri
Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ”učitelji” so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.
V stoletjih, ko so začeli krščevati otroke, je bila botrom zaupana tudi skrb za gmotni položaj krščenca, zlasti v primeru smrti staršev ali hude revščine.
Izvor botrstva jasno kaže, da je treba biti pri izbiri botrov pazljiv na mnogo dejavnikov. Botri so priče občestva in morajo prepričani kristjani. To pomeni, da živijo v skladu s krščanskim naukom in izročilom Cerkve. Imeti morajo prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Ravno tako ni primeren za botra, kdor je bil po lastni krivdi kaznovan na zaporno ali drugo visoko kazen, ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročil pohujšanje (odvisniki od alkohola ali drog, preprodajalci in tatovi, pretepači in nasilneži …). Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov niso primeri za botre.
Biti boter je gotovo čast, vendar bolj kot to, je to odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca.
